Duševna bolezen ali boleča duša,

to je zdaj vprašanje.

Kaj je vzrok in kaj posledica,

kaj je bilo prej in kaj potem?

Jaz vem, naj povem?

Vprašanje je kako in zakaj, ne, kaj.

Kako se človeku poruši svet notranjega,

zaradi bolečine zunanjega.

Kako čez noč ostaneš sam in zaznamovan.

Kako se temu upreš.

Kako se nad to povzpneš,

preko stigme, preko bridkosti,

preko izgube, poraza,

preko znamenja na obrazu,

kako zlomljen in sklonjen z mrtvim pogledom,

z uklenjenim srcem,

znova in znova vstajaš in padaš,

se dvigaš, rasteš in spet omagaš,

znova in znova dokler ne zmagaš.

Si kljub vsemu in prav zato

svobodo pričaraš

znotraj vseh mej in omejenosti,

znotraj vseh žalosti in ranjenosti.

Daleč stran od resnične norosti,

sodbe, nevednosti.

Kako si srečo pričaraš,

se z lepoto oplajaš,

kako resnico dojameš.

Ko vse solze izjokaš,

vso samoto s seboj napolniš.

Ves primanjkljaj z bogastvom duha zamenjaš.

Se z barvami zdraviš,

z glasbo opajaš,

z besedami božaš,

z ljubeznijo hraniš,

ko z molkom govoriš in ihtiš,

ko si vse in hkrati nič,

ko si ti ti in veš,

da smeš, zmoreš in znaš,

zase zahtevati svoj kos sveta.

Vsemu navkljub prav zato,

ker je duša in um več kot to

kar je izrečeno, zapisano,

odločeno, veljavno in določeno,

in je s tem toliko vsega željenega,

nedostopno in onemogočeno.

Ker si tak in tisti,

čuden in čudak, drugačen

in takšen kot niso vsi,

ki o sebi mislijo, da jim nič ni.

A komu je kaj in kaj je resnična norost,

kaj je bol, kaj resnica, kaj krutost,

kaj pravičnost, kaj krivda, kaj vprašaj,

kaj zato, kaj zakaj

znotraj sebe, zunaj sebe,

ko izbrišeš vse meje omejenosti,

ko vase zajameš vse brezmejnosti.

Ko vse v sebi presežeš,

ko vse v sebi dosežeš,

ko prej izkrvaviš zato,

da lahko dvigneš glavo

in živiš svojo pot in boj

vsemu navkljub tako,

kot veš in misliš, da je prav.

Ko si naposled sprejet in ljubljen,

se zaveš, da tudi ti smeš biti, kar si,

ker si tudi sam čudežno lep,

dober in svet,

čeprav zaznamovan, zanikan,

spregledan, neimenovan

ali pa prav zato priznan,

v sebi pokončen, velik, močan.

Srečen, sončen in srčen,

ker ljubiš navznoter, navzven

v vse strani tega sveta in vsega.

 

 

 

Posvečeno, vsem z bolečo dušo...