Za praspomin - Spremna beseda
Franci Zagoričnik
Kako sveti Sveti rob vesti?
Antologijska pesem Ksenije Zmagaj Sveti rob vesti predpostavlja dva pojava znotraj sodobne slovenske poezije. Najprej nas navaja na razmišljanje na neki splošni slovenski pesniški cvetober, kot si ga lahko samo mislimo, drugi pojav pa je pesniška zbirka z naslovom ZA PRASPOMIN pesnice Ksenije Zmagaj. Zbirka se je iz svoje zgolj zamisli relativno hitro prelevila v svojo snovnost, iz duha v telo, vsekakor "s pesniško dušo", kot bi dejala Sonja Koranter, pesnica in recenzentka te knjige.
Med obema skrajnostima (med prvo, ki je v slovenskih antologijskih razmerah toliko kot nič, in drugo, ki taistemu niču edino le lahko kljubuje) je tudi tisto sveto, ki ga pesem preizkuša in tudi oblikuje. Pesem in z njo seveda njen pesniški subjekt to počne tako, da to svetlobo vedno znova ohranja pri življenju, ji s svojo arhetipsko žrtvenostjo podeljuje nadrealno trajnost, ki po nazorski koncepciji pesnice Ksenije Zmagaj sega v zdajšnost iz pradavnine, iz skritega pomnenja praspomina in po njenih lastnih besedah naprej k zanamcem katere jih nagovarja ravno v pesmi ZA PRASPOMIN.
Ta zadeva s svetim, ki je na nivoju narodove kulture-in seveda tudi njegove nekulture-njeno jezikovno trajno svetenje, takorekoč iz roda v rod slovenske žive besede, takorekoč nad svojim lastnim življenskim obstajanjem, takorekoč v ustvarjanju slovenske literarne dediščine in morda nekje s s vojim delom zapolnjenega prostora slovenske literarne zgodovine, ki tudi pomeni "rob vesti", zmeraj tudi posamične in zasebne, zmeraj tudi družbene in estetsko ustvarjalne. Rob gotovo označuje tudi nevarnost. Lahko da je vest tista, ki sveti in je onkraj vesti tema, ali paje sama vest v temi in sveti prebujeno iz svoje dušne substance skozi estetiko pesmi, skozi ta "est"-etike, skozi ta "je" morale človekovega tega, kar mora in kar more.
Pesem se ne pojavlja kot nekakšen verbalni priboljšek banalnejši vsakdanji govorici. Pojavlja se kot zapovedin ukaz, ne iz lagodja ampak morda bolj iz nelagodja: "SILIM MISLI K UMU", pravi pesnica v ostri polemiki s sabo in tudi z umom, kajti njemu "žal je bliže laž". Tudi um bi se raje prepustil toplemu ugodju, vendar mu previdnost-to pa pomeni izkušnje, ki so najpogosteje zadane bolečine brazgotine in življenske izgube-pa tudi praspomin, ki ni nekaj nepovratno minulega, ampak nemara bolj pomeni svetle sanje, usmerjene v zdajšnost in jutrišnost, ne le lastno ampak "kot kaže" bolj tisto, namenjeno tudi zanamcem.
Vse energije, ki jih človek premore, so njegove notranje, iz vesti zavesti nezavednega ali drugače-vest kot prebuda tiste človekove celote, ki seže na obe strani robu. Rob vesti je tudi fizičen rob sveta. To se v pesmi dogaja tako, da tudi rob sveti in sta obe besedi iz istih glasov. Pesem je grajena na kriptogramih, besedah, ki skrivajo druge besede, in v raznovrstnih izvedbah, ne le v navedenem primeru. Običajno gre za pare besed zelo različnih pomenov:sveti-vesti, silim-mislim, laž-žal, sledi-sedli, siti-isti, mizi-zimi, rob-bor, sito-tiso, dan-nad, lepe-peve,žito-toži. Izbira besed (v pesmi) tako ni poljubna, veliko bolj se zdi usojena, po ustvarjalni izbiri ali sistemu izbora kar vsiljena, ali vsaj ustvarjalno razpoložljiva. Hitro se izkaže, da lahko temu sledi določena pomenska gostota, zato je tudi mogoče, da se v kratki pesemski obliki pojavi prav nenavadna tragiškost, ki poteka od teh nenavadnih in morda nepojmljivih parov besed, skoraj neparnih in nespravljivih, vse tja do razbitja človeške parnosti in izpravljivosti, z razvidno mitsko zasnovo, ki ji gotovo ustreza tudi namig in razmišljanje o praspominu. In nazadnje pridemo tudi do zaključka da je pomenska gostota tudi že v naravi besed in da je besedna umetnost ravno v sposobnosti te pomenske zgostitve ali jederskosti.
Antologijskost pesmi je v razvidni tehno poetiki in v enkratni dramaturgiji, ki vključuje razen ustvarjalnosti umetnice tudi umetniško moč same besede. Morda je nekaj na tem, čemur Hrvatje pravijo umjetnost riječi. Po tem obratu ima tudi pesniški postopek simbiozni značaj. Če je jezik lahko samoustvarjalen, je to potem dovolj posrečena in srečna okoliščina tudi za samo pesnico, saj se je na ta način znašla sredi živega jezika, v samem njegovem utripanju, ko besedna umetnost ni v zapolnjevanju nekih vnaprej določenih obrazcev za pesemsko oblikovanje in izražanje. Je natančno takšna, nepredvidljiva in največji del določljiva šele naknadno. Kolikokrat se zgodi ravno to, da pesem prepoznamo šele tedaj, ko se je sama izoblikovala iz nekih zgolj slutenj, ko se je malodane samazapisala, čeravno ob pomoči in v tem primeru ob sodelovanju pesnice ki pesem nazadnje nekje prepozna kot svojo.
Kamen pesmi - spremna beseda
Jožek Štucin
Se ta reč imenuje sreča?
Pesniti je čuditi se čudežu besede, ki imenuje reči. V vsaki besedi je ujet skoraj neskončen čas, zgodovina spomina, ljubezen do razumevanja. Izreči besedo je kakor stopiti v veliko pramorje duha, se poistovetiti s stvarnikovim konceptom izrekanja sveta, zapisati pesniško besedo pa je oblikovanje oporne točke, s katero se fiksiramo v neskončno praznino. Verz je metafora za resnico, za popis ognjev, temeljev, upanj. In kaj ima ob vsem tem ime? In kaj pesem, ki je vsaka zase okamenela podoba nesmrtne materije.
Ime ji je Kamen. Živi v zemlji, na obronkih gozdov, v srcih nemirnih ljudi, v vitrinah estetov, v cestah in hišah veličastne verige biti. Njen pogled je celosten-ko se zazre vate s svojo izklesano lepoto, z izrazom, ki ne dopušča interpretacij, se zaiskri kot zrcalo. Namesto struktur gole snovi, se razkrije obličje gledalca; gledani postane odtis tistega, ki opazuje. Pesmi so zrcala kremenčeva brušena stekelca...pesmi so sanje, na katerih plavajo ptice...pesmi imajo imena in naslove...pesmi so živi ljudje...pesmi dihajo vodo, zemljo, praznino, zrak, kamen in sonce...
Kamenpesmi "iz vrelca stvarjenja" gradijo hišo, kaj hišo, palačo pogledov, od katerih je najžlahtnejši tisti, ki opazuje tebe. Niz ima značaj samotne ljubezni. Vendar ta ljubezen ni žalostna, ni zavržena in nesrečna, ah ah, le zakaj bi bila, s tem ko se išče v zunanjosti, gradi zanesljive temelje znotraj; ko se ozira za metulji in veščami, za orli in sovami, včasih pa kar tako za mimoidočimi, si oblikuje smisel in pomen. Hiša je ladja. Tok reke je prostodušen, pomirljiv, a tudi strašen in veličasten. Odnaša nas vse, odplavlja. Le ljubezen do odtekanja se mu lahko zoperstavi. Kamenpesmi krotijo obrežje in zaustavljajo poplavni val. Pesnica sicer občasno želi izstopiti, postati za hip na obrežju ("kje najdem kolo oglato, /da zaustavim tok"), se razgledati po pokrajini in potem nadaljevati pot, toda postankov ni. Strašnost rek je v njihovi nezmožnosti zaustavitve ali povratka. Ali pa lepota, če se prepustiš in sprejmeš odtekanje kot radost potovanja: "napredovati naprej, /nazadovati nazaj, / se podpisati, / ko besede stečejo v krog..."
In pesem je krog, res je kamnit krog, tokokrog. Za linearnost tega občutenja je kriva varljiva vaba cilja. Konca ni. Je le krog, objemka voda in sledi, ki se neprestano vračajo na isto mesto. Bolj ko bitje "odteka", bliže je spoznanju, da miruje: "odgovori na vsa vprašanja / so v valovanju in šumnem drvenju, / pretakanju ter odtekanju življenja."
Pesnica je tudi odtis. Sled trenutka, navdih časa. Kot odtis je ranljiva, minljiva in nestanovitna. Pa vendar jasno izrisana, osebna. Ko se pesnik sooči s sledjo ki jo ustvarja, ga oblije val samote, ne, samotnosti, praznine in niča, a sled je tista objektivna resničnost, ki presega, ki mu daje smisel in upanje: "Kaj ima ta četrtinka dneva / opraviti z resnico / kaj neskončnost želje / vodi k izpolnitvi, / koliko obrazov odsvita / v globočini reke lene, / koliko prstnih odtisov, / ki jih nosijo v sebi knjige, / koliko metuljev nikoli ne / obupa nad obljubo in obetom / svoje rane smrti."
Odgovori so ljubki in rahli. To so plahutajoče enodnevnice, pisani admirali, plahi pavlinčki, kričeči citrončki, nočni pavlinčki...in pesmi, ki jih v svojih srcih skrivajo prelepi soški kamni. Je to sreča? Je.
Kamenpesmi - spremna beseda
Ksenija Zmagaj
O kamnu in pesmi
Kamen je breme, je bol, je beseda, je misel, je življenje samo po sebi in kamen je ljubezen. Beseda je prvobitna in prvinska kot kamen. Je spremenljiva, nenehno se oblikuje in preoblikuje kot kamen. Beseda je v sebi, v svojem bistvu prosta vseh spon in vsega odvečnega, je zgolj to, kar je, kot kamen.
Moje pesmi so zrasle iz besed in kamnov, zato so kamenpesmi.
Izoblikovalo jih je življenje in čas, ki je bil kamnit in trd. Pesem je bila tista, ki je kamen in njegovo trdoto preoblikovala, preobrazila in spremenila. Tako je tema postala svetla in trdota je dobila svoj smisel in namen in skozi življenje, kot dejstvo in resnica, postala mehkoba. Pesem in kamen sta v sozvočju prehajala drug v drugega in drugega oplajala, tako, da je življenje, prej zasuto s kamenjem, spet dobilo zaupanje vase in postalo vredno upanja vere in ljubezni. Predvsem pa vredno boja. Boja za vsak trenutek lepega posebej, za sleherno drobtino dobrote in mrvo ljubezni v univerzalnem pomenu besede. Moja pesem raste iz mene, kot kamen iz zemlje. Kamen je resnica in pričujoče dejstvo skozi preteklost,
sedanjost in v prihodnost. Njegova neminljivost je usodna in magična in v sleherni svoji pojavni obliki je lahko naš vodnik in učitelj na poti k iskanju resnice in bistva stvari, če se le vprašamo čemu je namenjen in čemu služi. Razkrijejo se nam nesluteni odgovori o kamnu kot takem in o kamnu v prenesenem pomenu besede in o njegovi vlogi v življenju vsega kar je in biva. Pesmi, ki vam jih ponujam v branje, so le bežen odsev tega, kako trdota mehča besedo in misel in kako mehkoba porodi žlahtnost v slehernem kamnu. Zato torej KAMENPESMI.
Rž in dež - spremna beseda
Vladimir Gajšek
V pesmih kot ubesedenih izpovedih lirike se vselej odseva tista ugotovljena duševna energija, ki sega skozi čas. Pesnice, vsaj od starogrške Sapfo z otoka Lezbosa naprej, poskušajo ujeti strastne trenutke bivajočega v svoje naročje, da se oglasijo iz srca. Tukaj niso zamrznjene besede prošenj in histerije, niti jok po sebi ali naricanje, ampak so tekoče besede lirike, s katerimi se uresničuje tudi ženska literatura, posebej pa žensko pesništvo. Ksenija Zmagaj je odlična in tiha slovenska pesnica, ki ustvarja prej iz osebnostne bolečine kot iz radožive radosti bivanjsko hedonističnih trenutkov, obenem pa se razlikuje v »ženski« liriki na primer od Neže Maurer ali Saše Vegri po izjemno zgoščeni, a izčiščeni verzni govorici. Tako je pesniška zbirka Rž in dež umeščena med ubesedeno voljo sebstva in sotočja čustvene lokucije, kjer se (samo)uresničuje pesničin intimnoizpovedni svet. Po drugi plati pa se ob Kseniji Zmagaj kažejo obrisi ustvarjalno ubesednih imen, ki presegajo sicer literarno diletantko in nastopaško pevaljko, ki se je drla bandiera rossa na tromostovju s cigajnarsko muziko, kot so prvinsko v množicah pokrajinsko, tematsko in osebnoizpovedno v različnih poetikah, od soneta do haikuja.
Pregled slovenske ženske literature in pesništva pokaže, da se je razvijala medsebojna vzporejenost ali primerljivost, ki ni hotela biti niti literarnozgodovinsko zaporedna, kvečjemu le pod slogovnimi in poetološkimi oznakami samo vzporedna.
Nekaj impresivno literarnokritičnih vpisov v pesniško zbirko Ksenije Zmagaj RŽ IN DEŽ
Ko gre za ubesednje pesmi, se kaže pojavno na drugi strani tišina, kar se izpove kot tišina v smislu, da je mogoče sicer govoriti, a je kakor v dekliščini pričakovanja še prepovedano, samoumevno utišano, kajti: »besede so kot dolg, / naložene v prazne vreče / jih vse prevečkrat postavijo v kot.« In če gre za zakotne ali v kot postavljene besede, se zdi, da so te besede zaukazano nekako kaznovane, da so besede zadolžitve po sebi v osebi in da zato ne govorijo česa drugega kot zapovedani molk. Prav ta molčljivost, ki ni molčečnost, nas zapelje v zapoved ubeseditve, celo v sam pesniški zapis.
Ljubezenska ženska izkušnja ni izkušena, ampak nežno pričakovana, je trpno bridka, kolikor je brezimna zase, da bi se izčrkovala v poljub, torej v dotik in objem, kjer je meja prestopna, toda le in zgolj v sreči, ki seveda ne boli, niti kot razdevičenje, ki je lahko histeroidno simbolno, do maternice smisla segajoče.
Kar odmeva v ženski duši, je naposled bežen šepet, je prisluh v šelestenju, brbotanju ali v zvenu kovanja, ko se razlušči glas pesmi o sebi, da je ženskost težka in polna od rodovitnosti, toda obenem v pričakovanju konca, ko ledenijo pozimi sneg in ledene rože in je misel modra in nekam mrzla ter je dan rojen v svojo belino znova utelešen kot žensko spoznanje, kot spoznanje, da se njive odpirajo za seme, da se skratka rojeva sebstvo v priročnosti ali v lastni dlani. Ta literarnokritična impresija seveda govori o obstoječih stanjih drugače, kakor smo jih sicer navajeni v dolgočasju. Zato so pesmi Rž in dež Ksenije Zmagaj pretresljive in jih je, menim, treba objaviti, kolikor izražajo tudi čutno neposrednost.
Ženska želja, izhjajajoča iz umanjkljaja, iz svoje luknje biti, se ne vprašuje po sebi, ampak po biti z drugim, in to nekako doma: tukaj je gospodinjstvo prepuščeno ženski še vedno v zadostitvi vrat, kuhinje, časovnega čakanja neučakljivo potrpežljivega ali pa se kaže kot le gola slika, naposled da ostanejo vrata s podobji – torej prehod skozi steno, od želje do pričakovane izpolnitve.
Praznota, ki ni smrtna in ne izginotje s silo po državi ali z eksekutorji plenilci, je praznota zapuščenosti, ki se je ni dotaknila moč: odtod popolna šibkost, izvotljenost kakor gole rokavice, kot stvari brez lastništva povsakdanjeno ali kar tako; v tak čas praznote se bliža ozimni čas, ki pobeli še zadnjo sled zunanjščine, da se izprazni soba biti svojega zadnjega smisla: torej se ženska razosebi, je sama in osamela, nikomur ne pripada.
Če je še Mark Chagall poznal izlupinjenost smisla, ko je begal med Rusijo in Izraelom, med seboj in Evropo, pa Ksenija Zmagaj v presahlem času opuščene lastne zapuščenosti pesniško pozdravlja fantazijsko nadrealno sliko trobentača na strehi, ko se v ledenih rožah nabirajo seveda neki drugi pogledi. Morda tej pesniški podobi sledi Picassojeva Ženska, ki joka? Vsekakor gre za pozabljeni dopustniški čas, ki je ostal celo brez spomina začrtan in obarvan v belini izpite krvi. Kdor je nekdo, ni več pričakovan. Torej šušti šepetavo samo še celofan?
Kar se pesnica pre/daja vdano usodi moške volje, je njena želja, da bi se vdala vsa – in tako od osebe ne ostane nič več, kar bi še bila vsaj maska same sebe; gre torej za izbrisno pajčevino v opustelosti, za lanski sneg in nekakšno miselno zibko brez spomina: pozaba je nekaj čisto zase spredenega v besedah, ki jih ne poje niti kot uspavanko nihče več.
Pomen telesnosti se odpira v energijo, po kateri se žensko telo predstavlja ali tudi filmsko in televizijsko predvaja v stopnjah razgaljenosti, po katerih naj bi se uresničevale – moške sanjarije ali hlepotne seksualne strasti, medtem ko si naj telo sámo zase odgovarja z okusom po valujočih mislih ali ob čakajočih večerih skozi samoto, da bi se izrazil okus »femme fatale«. Vprašanja, ki ostajajo v tem primeru odprta, so vprašanje ženske telesnosti, ki je nekako usločena skozi ogenj moškega in skozi lastni simbol, ki je zemlja.
Molk kot skrivnost se spremeni v svojevrstno sinestezijo, ko ugasnejo glasovi in zvoki oziroma ko se izniha trepetec poslednjosti skozi kožo, ali ko se odvotkajo besedila naučenih vlog in privzgojene koristoljubne zapeljivosti, po kateri se imenuje ženska tudi – slabost ali šibkost ali nežni spol… Izmikljivo živo srebro je torej tista mimobežnost med moškim in žensko, ki se uresniči v »večno ženskem« kot v sebilastni skrivnosti. Zato se ubesedenost niti ne izreče, ker verbalno niti ni potrebna.
Dnevno izštevanje bi se nadaljevalo v sistemsko neskončnost, ko bi bili dovolj neverjetno naivni, da bi takšno neskončnost sploh pred/po/stavili – infinitezimalni račun v pesništvu je mogoče razviden prej že v Kosovelovih konsih oziroma celostno v njegovih Integralih. Vsa avantgardna poezija se je naslonila na konstruktivnost verzifikacije, ki se je pomensko pesemsko integrirala. Dnevni izštevek ženske lirike pa se začne in se konča v izračunljivi sebevidnosti, s poljubom in ženskimi mehkimi oblinami, kakor v trubadurski oziroma trubarski albi, torej v belini jutranje zarje oziroma v slovesu, ko se izgubljajo robovi ob odhodu ljubega v prvi svit. Kaj ostane? Le dan naokroglo in s sebevidnostjo, torej z intuicijo po sebi.
Kar se v pesmih Ksenije Zmagaj upočasni, ni njen korak v spomin/janje, ni dnevni svet zavesti kot prebujenje skozi koprene brezčasja, ampak se upočasni v lastni gotovosti, da telo je in da svet je: pospanec pomeni v tem primeru telesno odspanost, ki se mora pretegniti, da bi se rojevalo bitje v zavest ali v časovno-prostorsko zaznavno in spoznavno pozornost, da je treba naposled odgovoriti: Kje sem? Kdaj sem? S kom sem? Kako dolgo sem? Zbujeno bitje v datum in prostor… Gotovost pospanca in prebujenja…
Zavest se osredišči tako, da se usmeri večsmerno, a vselej tako, da odniha med asociacijami in gotovostjo zamisli in misli, zato prav zavest funkcionalno niha med miselnimi vsebinami in domišljijami. Metode so različne, različni življenjski slogi, tudi odraščanje je različno – in kar je vsemu kot bitju skupnega, je prepoznava sebe v naravi, v travi, rži, med žitom ali regratovimi lučkami, da se narava razcveti in se pesem v neki čudni vnemi otepa z racionalnim smislom. Beg se začne torej tam, kjer se pot zdrave pameti konča.
Problem ženske ekshibicije in lastne za/gledanosti v intuitivnem samovdajajočem se utrinku zajema občutja in čustva, asociativnost in misli, strasti in nagnjenja, nagonsko strukturo in opredelitev vedenjskih vzorcev, ki so ženski: - kjer se ženska izgublja, jo človeško boli, ker se hoče samouresničiti v ljubezni in ob moški opori. Zato ženska pričakuje tudi upravičeno povračilo, da se ji vrne, kar daje sámo sebe: ženska poljublja svet, da bi jo manj skelela kri, skozi katero se pretakajo novi rodovi. Če bi tukaj privzeli rasno teorijo ali narodnostno, torej etnološko in folklorno vlogo bele civilizacije, bi ugotovili, da občuteva ženska sebe v preobilju, ker zmaguje nad moškim, izgublja pa se v temi, kadar ve, da se ji bo vrnilo… - tako je jemanje in darovanje pravzaprav čisto in sámo zase, čeprav je namenjeno drugemu oziroma bližnjiku.
Ljubezenska liričnost Ksenije Zmagaj se ugreza vase in v svojo lastno usodo, ampak le in zgolj tako, da se počuteva kot razmočena zemlja, kjer puščajo v nji rodovi svoje stopinje. Himna neveste je pretrgana v slutni nesreči, ki se uravnoteži šele v objemu: tudi stopinje v mraku pa so boljše kot nikogaršnje stopinje nikjer. Ljubezenska lirika je pri Kseniji Zmagaj lahko utrujena od prehodnih iskanj in od žive negotovosti, skozi katero se pretaka užaloščena himna. Kolo časa se je torej ugreznilo v zemljo, zgodovina se je uzgodovinila.
Če vzamemo žensko literarnost, vključno predvsem s poezijo, po abecednem vrstnem redu, ne da bi opredeljevali slogovne prvine avtoric, uvidevamo, da je zaporedno in vzporedno v množici avtoric v slovenskih literarnih razmerah, čeprav v različnih prostorih in raznovrstnih časih, tudi ženska literarnost sledila tako svojim navdihom kot moški poetiki, vendar vsakokrat v nizu domnevnih objavnih veljav drugače. Tako se preprosto niza množica abecedno zaporedno v ženski literarnosti, in to poimenoma takole:
- Vera Albreht, Branka Aleksander Popovič, Maja Alešovec, Neža Ambrožič, izredna poznavalka izseljenskega, tudi ženskega pesništva in literature, cankarološka Irena Avsenak Nabergoj,
- Marina Bahovec, Antonija Baksa Srnel, Lela Bajda, Ana Balantič, Ajda Balderman Baliž, Norma Bale, Petra Bauman, Žuža Balog, Eva Batič, Petra Bauman, Mateja Bizjak Petit - Mathea, Berta Bojetnova
– Boetu, Jožica Borovič, Tina Božič, Silva Brank, Sara Braunsberger, Zora Brenčič Zalokar, Vera Brolih Horvat, Renata Brumec, Augustina Budja, Inge Budja,
- Adriana Cah, Mojca Cajnko, Marina Cernetig, Frančiška Celarc-Klančič, Urša Cerar, Ines Cergol, Milena Cigler- Gregorin, Ljudmila Conradi, Metka Cotič, Helena Crček, Eva Nike Cvikl, Nataša Cvišič,
- Rozalija Čeh, Danica Čerče, Ivana Čermelj, Berta Čobal - Javornik, Mojca Črešnar, Irena Čuk,
- Katica Dajčar, Bernarda Dajčman, Zdenka Detiček Opič, Stanka Devjak, Tihomila Dobravc, Patricija Dodič, Nadja Dodlek, Maja Dolinar, Ljubica Dolinšek, Nada Dragan,
- Katarina Feguš Höfler, Marija Ferenčak Pivec, Lea Flis, Matilda Fridau, Nada From Potočnik, Angela Fujs, - Ela Gaborovič, pisateljica, znana profesorica in urednica Nada Gaborovič, Lidija Gačnik-Gombač, Zdenka Gajser, Jelena Gajšek, Elsa Gasparini, Milenka T. Geiser, Maja Gerečnik, Alenka Glazer, Simona Gljuk, Darinka Grmek Štrukelj, Ivanka Godec, Sonja Golec Petelinšek, Jerneja Golob, Zdenka Golub, Katja J. Gorečan, Marija Gorše, Januška Gostenčnik, Veronika Gradišek, Danica Gregorčič, Barbara Gregorič, Dragica Gruden, Pavla Gruden,
- Marjanca Habjanič Jerčič, Ivica Hace, Maja Haderlap, Gema Hafner, Marija Hajdinjak, Andreja Hari, Milka Hartman, Jana Hartman Krajnc, Ivana Hauser, Bogdana Herman, Marjana Hiter, Kristina Hočevar, Mihaela Hojnik, Anica Horvat, Milena Houška Pavlin, Marlena Humek, Sabina Hvastija,
- Nuša Ilovar, Rina Inbar,
- Tatjana Jamnik Pocajt, Doroteja Jazbec, Jana Jelen, Nataša Jenuš, Jerica Jerala, Andrejka Jereb, Janka Jerman, Mateja Jevšnikar Hočevar, Gaja Jezernik - Ovca, Brigita Jurančič, Babara Jurša, Ana Marija Justin,
- Štefka Kac-Marn, Mila Kačič, Zofija Kalar, Dušica Kalinger, Rezka Kanzian, popotna avstrijska ženskica Alma Maximiliana Karlin, Olga Kasjak, Nataša Kastelic, Aksinja Kermauner, Nevenka Klemenc, Danica Klovar, Manca Klun, Maja Kne, Jasna Knez, Darja Kniplič, Martina Kobale, Daniela Kocmut, prekmurska pisateljica slavistka Karolina Kolmanič, Silvestra Kološa, Milojka Komprej, Simona Kopinšek, Alenka Korbun, Felicita Koren, Barbara Korun, Erika Kotnik, Majda Kovačec, Nina Koželj Ružič, pisateljica Nada Kraigher, Antonija Krajnc, Taja Kramberger, Zlatka Krašovec, Zvezdana Krajnc Rozina, Fanika Kristan Šrimpf, Carmen Križanič, Judita Kulovec, Vera Kumprej, Gordana Kunaver, Bojana Kunst, Renata Kurbus, Meta Kušar, socialna pisateljica Zofka Kveder,
- Branka Laharnar, Metka Lampret, Štefka Lang, Jelena Lasan, Tanja Lasbaher, Vesna Lavrinc, Ana Leban-Jesih, Ivana Lepušič, Zlatka Levstek, Anica Lipovšek, Cvetka Lipuš, Sabina Lipušček, Patricija Logar, Sara Lubej, Marica Lužar,
- Neva Malek, Mojca Manček, Marjeta Manfreda, Barbara Marčič, Mateja Maretič, Dragica Marinič, Francka Marinič, Anka Marinšek, Jadranka Matić Zupančič, Sonja Mavec, slavistka rusistka in pisateljica Zlata Medic - Vokač, Milena Merlak Detela, Pavla Medvešček, Lana Mihelič, ljubljanska znamenita pisateljica, litrerarna dama Mira Mihelič, Jolka Milič, Slva Mizerit, Milena Mohorič, Vida Mokrin Pauer, Vlasta Mošič, Helena Može Cedilnik, Špela Mrak, Mihaela Mravljak, Erna Muser,
- Bogdana Namestnik, Mira Namestnik, Slavica Elizabeta Navodnik, Branka Nedoh, Ana Nikolič, Ida Novak, Olga Novak, Lili Novy,
- Helena Ogorelec, Fani Okič, Milica Osojnik, Nataša Otrin, Marijana Ovčariček,
- Ana Padovan, Zofija Pagon, Ana Pahr, Lidija Pak, Zmaga Palir, Olga Paušič, Brigita Pavšič, Karmen Pečar, Roža Pečnik, Patricija Pečovnik, Amalija Perbil, Ela Peroci, Štefka Petek, Piščanec, Zalka Piuzi, Damjana Pivec, Marija Irma Plajnšek, Irena Planinc, Tanja Planko, Vilma Ploj, Ana Podgornik, Barbara Pogačnik, Suzana Pointinger, Bernarda Polanc, Irena Polanec, Jožica Pongrac, Mima Marina Popovič, Branka Popovič Aleksander, Irena Pozne, Tajtana Pregl Kobe, Josefa Prelog, profesorica in literarna propagandistka Francka Premk, Danijela Premzl,Maša Premzl, Breda Pugelj-Otrin (gledališka igralka, prevajalka), Nevenka Pupek, Ana-Marija Pušnik, Irena Pušnik,
- Breda Rakuša Slavinec, Meta Rainer, Ana Rebič, Vesna Rečnik-Šiško, Iva Rejc, Vladimira Rejc, Mira Ribič Turičnik, Marjana Rihter, Tamara Rotvajn, Jožefa Rožman, Tadeja Rožman Klara Rudolf, Nina Ružič Koželj,
- Ančka Salmič, Marija Schauer, Antonija Senica Majda Senica-Vujanovič, Dragica Sgerm, Miša Shaker (Rugelj), Ivanka Simonič, Matilda Simonič, Barbara Simoniti, Ifi Simonovič, Ljuba Skornšek, Ida Slapnik, Marjetka Slavec, Jerica Smolčnik, Marjana Srčič, Tatjana Srebrnič, Marija Stakne, Darja Streicher, Tatjana Strmčnik,
- Milena Šaruga, Marta Šavli, Marija Šedivy, Kristina Šega Mimi Šegina, Biserka Škarja, Greta Škerget, Ada Škerl, Marica Škorjanec Kosterca, Amalija Škrobar, Vida Škvor, Ines Škvorc, Ana Šmarčan, Stana Šopar, Lidija Šošter, ameriška Milena Šoukal, Andreja Špeh, Katja Špur, Štefanija Šramel, Fanika Šrimpf, Barbara Štefančič, Nelda Štok – Vojska, Jožica Štumberger, Valerija Štumberger, Milica Šturm, Marija Šuhel,
Magda Šulek, Ančka Šumenjak, Antonija Šuštar, Rosvita Švajger, Marija Švajncer, Nataša Švikart - Žumer,
- Vida Taufer, Gordana Tkalec, Rozka Tkavc, Andreja Tovornik, Polona Tratnik, Kristina Trobec, Petra Trstenjak,
- Bernarda Uršič,
- Marija Vauda, Darja Vaupotič Mccord, Nataša Velikonja, Dragica Božena Verlič, Ljudmila Vertačnik, Borica Vičar, Cvetka Vidmar, Janja Vidmar, Maja Vidmar, Simona Vidmar, Lea Vinter, Ljudmila Visočnik, Inge Vogrin Mlakar, Breda Vojevec, Sonja Votolen, Erika Vouk, Fanika Vrečko Krajnc, Valerija Vrenko, Marjana Vrhovnik, Renata Vugrešek Štamcar, Manja Elizabeta Vranc,
- Weingerl, Zorka L. Weiss,
- Katarina Zadravec, Mira Zelinka, Anica Zelko, Manja Zemljič, Ksenija Zmagaj, Alenka Zorman, Mojca Zupančič, Metka Zupanek, Irena Zupanič,
- Elizabeta Žel, Tanja Želj, Irena Žerjal – Pučnik, Aleksandra Žnidarič, Marička Žnidaršič, Manja Žugman Širnik, Vlasta Žvikart, Ivana Žvipelj, Barbara Žvirc…
Ob tej in le ob izbrani množici literarnih ženskih imen se nismo opredelili, ali gre tudi za lezbično literarnost ali za žensko ljubezensko liriko, kaj šele za stopnjo slovenske zavednosti v sami literaturi in jeziku.
Če je mogoče kakorkoli literarnozgodovinsko, literarnokritično ali literarnoteoretsko prekopati polje ženske poetike in literarnosti, je treba opustiti le in zgolj »feministično literarno vedo«, kot da gre za določni literarni kanon, določen po formalni in vsebinski opredelitvi, kaj sploh je – ženska literatura in literarnost. Ksenija Zmagaj, ki v celoti literarne produkcije slovenskih pesnic pomeni izjemno pesniško ustvarjalko, se uvršča ob nekaterih drugih v izjemne 15avtorice. V množici pesnic je slovensko skupna osebnoizpovedna in kdaj posebej telesna zaznamovanost, ki se izvije v skupno izhodišče, čeprav na različnih doživljajskih plasteh, pa vendarle vsakokrat in vselej osebno. Že vzpostavljeni pesniški standardi v ženski liriki ali literarnosti ne pomenijo eklekticizma, kakor ga je zagrešila primeroma pevaljka kot literarna diletantka s posnemaštvom ljudskih ali otroških pesmi in poezije Gregorja Strniše, marveč so omenjeni standardi obenem del leposlovne posebne tradicije in pisne nežne kulture. Tukaj je med drugim tudi v množici literarnih ženskih imen pesnica Ksenija Zmagaj slogovno določila »svojo« ženskost razporejeno primerjalno med drugimi, saj posega na različna tematska področja, vendar vselej z osebno popolno zavzetostjo.
Slovenske pesnice v matici, zamejstvu in izseljenstvu so prispevale svoj delež k slovenski liriki. Ko je urednik Severin Šali v Liriki slovenskih pesnic: 1849-1984 (Mladinska knjiga, Ljubljana,1985, 159 str.) določal smeri ženske književnosti, je nakazal posebno smer ženskoliterarnega izrazja. Posebna snov je zajeta v poeziji znotraj ženskih revij posebej, tako na primer tudi skozi periodiko v zamejstvu: Pisateljice in pesnice v tržaški reviji Ženski svet (1923-28) / Scrittrici e poetesse della rivista Ženski svet – Mondo femminile (1923-28) di Trieste; tesi di laurea (Ksenija Majovski/ - X. Majovski, 1980/1981, 207str.) idr. Ko sem urejal literarne strani v študentskih listih ali v literarni in kulturni slovenski reviji Dialogi, sem se zavzemal za »žensko poezijo«, ki je nisem »porazlikoval« od »moške poezije«, saj sem se zavzemal za osebnoizpovedno moč slovenske lirike. Ko sem bral pesmi Ksenije Zmagaj, sem bil presenečen, da obstaja pesnica, ki je sicer delovala revijalno objavno, tako »srpasto« kot »west-east« v avantgardističnih tokovih, na primer tudi s Francijem Zagoričnikom… Zato je pesniška zbirka Rž in dež dovolj jasno izražena v svoji pesniški kvaliteti.
Vladimir Gajšek