Jazibile imposibile

 

 

Kako v skodelico kavno

nalito drugačnost izpiti,

ko od brega do brega,

čez oči mrak, tema lega.

 

Kako iz gomoljev sveta,

na pladnju dlani ponuditi

solze srebra in zlata

in z njimi seči v središče srca.

 

Kako razodeti razkošje,

posebno, enkratno, temu in tem,

ki je v sivini vsega brezoblično,

v vsem vsemu enako.

 

Kako se upreti madežu

sodbe brezbrižne, krivične,

ki v ljudi svojosti svoje,

boleče kamenje meče.

 

Kako razdajati jaz vsem tako,

da bo razumljeno in dojeto,

kakor vse ve in razume nebo,

ko s soncem v sebi, gre svojo pot.

 

Kako oči, ki ne vidijo,

razsvetliti z lučjo,

da bi uzrle čudežnost

slehernosti v različnosti.

 

Kako razumeti življenje

v popolnosti obstoječega

s priklonom pogumu,

bolečini, trpečemu.

 

Kako s sveta pregnati

nestrpnost mračnjaštva,

ki kuje okove, kuri grmade

in bisere meče v smetnjake.

 

S čim se dotakniti središča

vesti zaslepljenih ljudi,

da bi vedenje teh, ki vedo,

vsem s sprejetostjo tlakovalo pot.

 

Dni ne preštevaj v času

temveč jih živi s tem,

kar čutiš in veš,

kar ljubiš, dihaš in si.

 

Čez omejeno zadrtost

trikrat črto potegni,

in jo izbriši, izniči

in sebe zastavi za misel.

 

Lepoto neguj kot svetinjo,

lepoto duha in bistva vsega,

ki sama po sebi nudi žarenje,

da vse naokrog spreminja v sanje.

 

Vse se spreminja v prostoru in času,

vse se pretaka, prehaja,

iz kaplje v kapljo tako,

da ostaja neskončno živo.

 

Kar si sedaj, potem več ne boš,

ker trajanje traja kakor nebo,

brez konca in kraja, zdaj in nato,

v vseh svojih utripih in vdihih, zlato.

 

V nešteto obrazih bivanja, bitja,

v krogu brez začetka in kraja,

sebe spoznaš kot tiktakanje vode,

vselej v teku, vselej pretakanje.

 

S svojo vsebino polniš posode,

ki prazne k tebi dvigajo roke,

nato lačne nahraniš tako,

da postane dosegljivo nebo.

 

S soncem v očeh,

poglede prižgeš kot kresnice,

ki v letu zrcalijo ptice,

da svetloba postane resnica.

 

Preštevaš cvetlice in cvete,

dva nista enaka

vsak svojo pesem poje tako,

da se drugače dotika zemlje.

 

Še kamen je kamnu različen

v mehkobi, obliki in v biti,

vsak drugače se dlani prileže,

vsakomur zgodbo drugače napiše.

 

Poti so različne tako,

da vsaki stopinji ponujajo hod,

da z njim zaznamuje

tok stekanja v krog.

 

Od rojstva do rojstva,

mineva trenutek kot večnost,

od iskanja resnice vse do spoznanja,

brez konca vzletajo ptice.

 

Čas časa si vsakdo

po svoje napolni

in s sabo izmeri,

kakor odmev, ki se vrne.

 

Razkuštrane misli počešeš,

da zmorejo biti vsem prav

tako in drugače z njimi

njivo poseješ, da seme vzklije.

 

Domišljijo in sanje in znanje

z žlico srebrno zajemaš,

na poljih brezmejnih rojevaš

in pričujočim svetlobo ponujaš.