1.
Kako postati
postelja tvojega imena,
kako črkovati poljub,
kako zarisati objem,
kako prestopiti mejo
med enim in drugim,
kako čarati srečo,
da ne bi bolelo.
2.
Tiho, tiho, nič ne reci,
besede so odveč,
tiho, tiho, nič ne reci,
vse naj razodene čas,
tiho, tiho, nič ne reci,
besede so kot dolg,
naložene v prazne vreče
jih vse prevečkrat postavijo v kot.
3.
To moje kolo
se v zemljo ugreza,
mar me nesreča
vabi v objem,
razmočena zemlja,
užaloščena nevesta,
mi izmika vsak moj korak,
mi trudoma riše
stopinje v mrak.
4.
Iz temnih ran
z roko izproženo
se požene v nebo
podoba bleda
brez imena,
ko je up še bil sreča,
je drsel skozi čas,
sam sebi bil
najlepša ječa
in ko je prešel,
se je podoba brez imena
stopila kakor sveča.
5.
V tolmunu saj
nekakšne sreče,
pod pepelom ognja,
ki tekmuje s svečo,
s svetlobo tlakovana
cesta vabi,
da se je dotakne noga,
zbirna leča uma
v kupi suma,
se upira čutnim strunam.
6.
Jezero v meni
rahlo valovi,
kristalna krogla
na gladini
glasno govori,
trikrat pet pedi
semen se v roki
razdrobi,
stokrat sto pogledov
se drug v drugem utopi.
7.
V nedrih zemlje
je vodnjak,
v vodnjaku
je telesnost dóma,
mreža koprnečih čutov
se plazeče vzpenja
mimo svoda, brega.
8.
Naj svet nariše
mi uro iz sreče,
naj veter izbriše
mi pajčevino
iz duše,
naj dež mi izpere
tlako s telesa,
naj šopek mi vrže
bela nevesta.
9.
Valovite sanje
in v šal
zavite misli,
zakajeno stanovanje
in noč,
ki sili skozi špranje
in luč,
ki z razprostrto roko
sega v črno temo.
10.
Koliko tehta
ta dan – nič,
bil je lahak
kot oblak,
bežen kot piš,
z ničemer se ni
dotaknil mojih
čutov, strasti,
upov in nad,
bilo je, kot da
ga ni,
z jutrom rojen,
zvečer pokopan
z nagrobnim
napisom,
zaman.
11.
Smolnata kaplja
v pritlikavost jutra
kane z zrcala
pravljične teme,
je noč dogradila
stopnišče do zvezd,
je v soncu utonil
zamaknjen pogled.
12.
Potolažim se
s srcem iz lecta,
ljubezen ponuja
okovana ptičja peresa,
skozi šivanke uho
si napeljem
nit hrepenenja
in z njo izvezem
dotike vesolja.
13.
Po pisani preprogi
zakotalim svoje
zeleno veselje,
v trenutkih ljubezni
sreča vzcveti
kakor makovo polje,
z lasmi si zastrem
pogled na sence,
v noči je svet
bleščeč kakor sonce.
14.
Topotava pot
poljubov
mi samo v mislih
kdaj pa kdaj
prekrije veke,
kot bi kosec
ljubil travo,
ki bo pod koso
noro preminila.
15.
Ta ljubezen
nič ne boli,
kožo mi boža
in po dobrem diši,
telo usločim v nebo,
na obrvi mi kane
kapljica rose
in srce vzvalovi
nihajoče kot morje.
16.
Grlice v poletni
travi,
vrni mi s stebla
sveta
utrgano jutro,
pikapolonice
v kartonasti
škatli,
s poljubi zasadi
moje telo,
z dlanjo mi
gube razbožaj,
v oči mi nasuj
zrna svetlobe.
17.
Usodnost ljubezni
mi briše prah iz oči,
veter pometa nore strasti,
v zemljo prikujem tihe korake,
v dlani nalovim sive oblake,
kapljice dežne jokajo name,
šipe steklene žvenkljajo življenje.
18.
Bom skozi okno
svojega nasmeha
kdaj segla do neba,
voščen pogled
drhtečega trenutka
briše sled solza,
na kolovratu želja
so rože iz papirja
in v rokah peresa
ptic, ki so odletele.
19.
Danes je sreča
moje ime,
trava v šopih dehti,
življenje bo jutru
razprlo oči
in skozi zavese
bo vame stopilo
kot sij,
tihota je bog,
ki naj govori,
misel je seme,
ki naj vzkali.
20.
Zadavljen trenutek,
ki je bil lep
mi je legel na vest,
s črno tančico
sem šla na pogreb,
zdaj je v jami
in s težko prstjo se hrani,
nikoli več ne doseže
obronkov sveta,
nikoli več ne poljubi srca.
21.
Prevzetnost sveta
v skledi
medu in mleka
napaja ljudi,
ki bi radi bili,
v goltancu tiktaka,
se kamen oplaja,
noč dnevu kljuje oči,
je svatba krvava,
pohlep v krogu raja,
jaz pa brezčasno strmim,
v lončke natočim
kapljice vetra
in majhnih požirkov
grem preko neba.
22.
Dobrodošel en sam
v bol porojen,
v meni boš
našel zavetje,
nikjer zaželen,
darujem ti sen,
pridi in lezi
z menoj pod drevo,
ki sega v telo,
da kri dela cvetno,
da čud barva v zeleno,
v sadu spoznanj
se konča pot pričakovanj.
23.
Z belimi koraki
stopam v temo,
vlak ima zamudo,
še veter več
rož ne spoštuje,
še korak ali dva
in spet bo snežilo.
24.
Lačno srce je
kot čaša srebrna,
ki čaka, da vanjo
nasuješ zlata,
jutranja koža je
kot meglica svilena,
ki čaka, da vanjo
naslikaš vzorec neba.
25.
Iz marmorja izklesana pesem
gre pod kožo kakor vbod,
z gladino mehko prste boža,
ki v mravljincih na konicah
lezejo čez njo.
26.
Prepelica,
modra ptica,
v kamen vklesane
solze nekih dni,
vrtinčen veter,
bič nad svetom,
tema brez luči,
prepelica,
modra ptica,
smetarji bodo
odpeljali vse smeti.
27.
Moja postelja
je prazna,
oprala bom
svojo samoto
in skozi brstenje
belih rjuh,
bom vase prignala
neobrzdane konje,
z zamikom lebdenja
bom prazne dlani
sušila na vetru,
s kapljo srca
bom razmočila
28.
Skozi jutro megleno
vstopa dan spočit,
v naročje mi prinaša
šopek rož in trav,
v srcu sem s teboj,
na koncu sanj
je mavrično območje stanj,
ki mi v dno obstoja
barva zeleno modri gaj.
29.
Prepogibanje teme
v pasu,
lovljenje v času,
v senci bogov
dehtečih polj,
česanje trenutka
v gromu počitka,
tavanje v niču
kričavega kiča,
luščenje leče
v bleščanju sveče,
iskreče kolesje
me klavrno vleče
k čaščenju neveste.
30.
Si ključ mojega
nasmeha,
si brazda mojega
obeta,
iz neuspeha si spletem
bršljanovo kito
in jo obesim nad
orošeno zamazano šipo,
ponudim ti sveženj
že zaprašenih besed,
obraz odtisnjen
v vosek razuma
odteka v poslednjih
kapljah poguma.
31.
Tančica utvare
za zajtrk ob kavi,
danes bo dan
od dolgosti bolan,
splaknjen požirek
z včerajšnjim jokom,
medeno se lepi
srce na temo.
32.
Zadrgnjena žalost
mi obleko pomerja,
prestrašena sreča
jo z grozo odriva,
zavetrje upa je
pajčevinasta mreža,
ki na prepihu obupa
obljube ponuja.
33.
Ustekleničena
sladkost
absurdnega ponosa,
kaj ti brani vzeti
ponujeni
košček kruha,
ni sveta in ni neba,
bogastvo je le beda,
dokler ne uzreš
iskric lastnega pomena.
34.
Bela dama
v črnem svetu,
črn tulipan
v belem vrtu,
beseda v prazno,
ki zavdaja rano,
počen zlati šiv
in gnilo sadje.
35.
Vsa skrivnost
je v načinu molčanja,
most, zaporedje barv,
zvok, trepetanje,
smeh je votel
za tkanje
in hrepenenje
je živo srebro,
ki se vselej izmakne.
36.
Z varnostno sponko
imam pripeto
ljubezen na srce,
glej, kako ti rosa
pada na zemljo,
sanje so šle skozi
noč temno,
dan, ki prihaja,
mi bo stkal
rožnato ogrinjalo.
37.
Urokavičeno stanje
premora
me uči
dihanja v dvoje,
z žrtveno krvjo
napolnjeni kelih
je pripravljen,
da ga ponudim
in voščim,
na zdravje.
38.
Beli kamni
se srhljivo kotale
v kotanje,
žep je poln zrnc
posušene trave,
pot je trudna
od korakov,
mrak je slep
in brez opore.
39.
Trhlost spomina
mi riše na šipe
ledene svetinje,
mraz zaznamuje
globeli mišljenja,
že sega v žep
tuja roka in jemlje
v zakup blagohotnost večera,
jutri bom zopet beračila sanje.
40.
Kri privežem
na povodec
in jo peljem na sprehod
skozi vse ljudi,
ki so mi dragi
in v struge žil
vsakomur pripnem
vdanost biti, ki je
domača in poznana.
41.
Prepleteno šibje
razuma in strasti
mi v oči polaga
zlate kapljice,
duša bo ostala
prekopana prst,
da bom vanjo posadila
beli češnjev vrt.
42.
So misli zavite
v koprene oblakov,
utrujene ceste
ne prepoznajo
korakov,
okruške srca
posejem v veter,
stopinje v pesku
preplavijo reke.
43.
Tenka je črta,
tenak je glas,
tenka sem jaz
in moj bledi obraz,
tenka kot strok
nekoga,
ki je ob jok,
tenka kot tok
solza preko rok.
44.
S pesmijo človek
sam sebe rodi,
se ponotranji,
se pozunanji,
se poustvari,
se v ljubezen zapelje
in z iluzijo omami,
se z ognjem opeče,
s kropom opari,
se z zavestjo počeše
in z mislijo opehari.
45.
Kitara, ki posnema
smeh deklet,
lačno sonce
sredi neba,
včeraj je še vse
prekrival sneg,
zdaj pa že pomlad
požira srca mlada.
46.
Bradata vseenost
se plazi v objem
moje prostranosti
in vseh mojih men,
vnemarnost
kot trnje
bode duha,
na podplatih
strmljenja
je zlizano dno.
47.
Vklenjen ščebet
okovanih pesmi
pronica skozi špranje
razmajanih podstrešij,
še glas je šibkejši,
ko strah se poleže,
še vid je jasnejši,
ko me glasba doseže,
mi pesek ponuja
drobcene kamne,
da z njimi zapolnim
lakotne sanje.
48.
Peresno lahka tišina,
šiba se ziba,
veter me upogiba,
stol sem brez gosta,
hiša brez mesta,
dežnik brez lastnika,
pozabljena rokavica,
kavna skodelica,
peresno lahka tišina,
bliža se zima.
49.
Na prepihu hiš,
ki niso nikdar stale,
živé ljudje,
ki so zaspali,
skozi prste
jim odteka bol,
skozi veke,
nepoplačan dolg,
vse živo je
zastalo v koraku,
vse mrtvo se je
izgubilo v blatu.
50.
Obilje prezira
kot satje plevela
duši redke trave,
bosih stopal
sem lovila oblake
v barvi grenkobe,
čez obstoječe
sem risala
samovšečne bogove.
Na tnalu za glave
so ihtavo brusili
izstopajoče robove.
51.
Po ulicah drsi
polzeči mraz,
podarjam ti pesmi
zrasle iz misli,
ki čez obronke
vame lijo,
koraki so mehki,
oblaki so lahki,
zima žarke luči
omamlja ljudi.
52.
Sedem v veter,
na kristalnem
pladnju
cvetje lipe,
v krogu truda
kot iz uma
grem v smeri reke,
da iz kupe upa
v dan prinesem
zlato kroglo,
ki razžarja mojo
školjko sluha.
53.
Brezbarvni nasmeh
je razpraskal omet
moje biti,
v steklene posode
so legli metulji,
let je bil lep
in daleč obzorje,
vsak korak je odveč,
skovikajo sove.
54.
Ne sprašuj me,
kaj si želim,
biti tu ali tam,
potem ali zdaj,
biti lačna ali sita,
biti žejna ali opita,
biti sama ali v dvoje,
biti neuokvirjena slika
ali vrata s podboji.
55.
V celofan zavit šepet,
luža, ki je presahnila
v pozdrav,
posvetilo iz lednih rož
in mraz, ki pije kri,
trobentač na strehi
in pozabljeno poletje,
juha, ki je ni bilo
in nekdo, ki bridko joka.
56.
Dam ti svoj
pogled na čud,
zariši moj obraz
v sneg,
iz pajčevine
spredi mačjo zibko,
v zibel nitk položi
svojo misel.
57.
Usločeno telo
in ogenj,
ki razgalja zemljo,
drobec sanj
med prsti
in okus po dobrem,
kolebajoča misel
v zatonu dneva
in vprašanja,
na katera
odgovarjam sama.
58.
Dan je okrogel,
začne in konča
se s poljubom
ali sam s sabo,
dan je okrogel in obel
od svita do teme
in če si v njem svoj,
vse ostro izgublja robove.
59.
Bodi voda
za moj mlin,
bodi smeh
na mojih ustnih,
bodi kapljica dežja,
bodi kamen sreče
v moji roki,
bodi plamen
sred polen,
bodi moja
druga koža.
60.
Odsotno jutro
polno molčanja
neizrečenih besed,
ki ne povejo,
kot bi se bal,
da z drevesa odtrgaš vejo.
Kdo bo spregovoril
in v dan razdevičil
tihoto nabreklo,
kdo bo semena
na nitko nasnul
in ogrlico spel
okrog bokov.
61.
Srebrna cesta
vodi v moje sanje,
na njej so stopinje
že vtlakovane,
ve se,
komu bodo prav,
ve se,
kdo bo stopil vanje.
62.
Dotaknila
bi se tvoje duše
navkljub pečatu izgube,
izžela bi svojo modrost
in ti jo položila pred noge,
prestopila bi mejo,
kjer strpnost obeta poklone
in s podarjenim poljubom
bi izničila poraz svoje usode.
63.
Moje še
zaspano telo
je počasna pesem,
ki skozi dnevno zaveso
vstopa v ta svet,
zavito v kopreno
brezčasja,
se nepremično osvešča
in rojeva v nekaj,
kar ni, a z gotovostjo bo.
64.
Koliko poti
sem prehodila,
koliko luči prižgala,
v stanju osredotočene
zavesti
sem iskala
zrno žita v travi,
cvetovi regrata
so se mi smejali,
jaz pa s čudno vnemo,
sem iskala dalje.
65.
Bosa in gola
grem skozi
jemanje in dajanje,
tehtanje in plimovanje
čustev, občutenj,
misli, strasti,
včasih me zmanjka
in me ni,
včasih me od preobilja
sebe boli.
Bi objela
drevo ali tebe,
bi poljubila
dan ali temo,
kaj je tisto,
kar bi manj
bolelo in skelelo,
kaj je tisto,
kar bi mi prijazno
z enakim odvrnilo.
66.
Pleve včerajšnjih
zablod
posadim ob bok
današnjim,
koliko bo še poti,
ki vodijo v nikamor,
že suklja se nit
na dvoje v zatrep
obljubljene dežele,
že se boči lok
in tiho potrkava
ob izboklo violino.
67.
Zbledela so polja,
izgorela poletja,
sem v belem ostala,
kot jablana v cvetju,
prekrižanih rok
in z mislijo v žepu
sem na pragu postala,
kot da zaman bi
čakala sadežev zlatih.
68.
Je pusto obzidje,
porušene hiše,
v izgubljeni ljubezni
nihče nikogar
ne išče,
je vrh previsoko,
je dno pregloboko,
v polsnu mi lega
samotnost na boke.
69.
Prhutavi prah
zavesti sili
iz gnezd,
kjer smo doma,
v neznane kraje,
kjer nihče
nikogar ne pozna,
misel se
vrtinči v krogu,
oko je že
pripeto na obzorje.
70.
Naj luna razžari
nebo prepoteno,
je petkrat devet
deklet uročenih,
setev in žetev
šli sta v nič,
sredi gozda je jasa,
na jasi pa ptič,
s črnimi krili
in velikih oči
spanec mi jemlje
mi kljuje srce.
71.
Naj v sen
me zapelje
jutro zaspano,
v galopu meglic
sem pero izgubljeno,
zidano pesem
porušil je čas,
bolščavo strmi vame
moj bledi obraz.
72.
Prepih besed
pometa s praga sneg,
ta dan je čudno vstal
s svetlečo baklo v roki,
komajda mi je
razmršil misli,
hihitaje lega spat.
73.
Moje misli
so škrlatne,
a ni bojazni,
ne bom se
dotaknila besed,
prelila jih bom
preko tvoje rame
in ti z njimi
zacelila rane.
74.
To je okrogla pesem,
brez konca, brez začetka,
sama sebi vzeta,
sama sebi dana,
to je krožna cesta
jutra in večera.
75.
Pregibnost trenutka
je v sedlu sveta
iztirila želje
in legla k počitku,
je zarobila srečo
v bele povoje
in trudne roke
položila v naročje.
76.
Osušeno močvirje
človeških nravi,
oskubljen petelin
kosila za tri,
pločevinast požirek
nekdanje ljubezni,
izvotljeni nasmeh
neke mladosti.
77.
Prevleka hrepenenja
mi prekriva telo,
čas izklesal je
molk v slovo,
razparane misli
so sedle na dno,
razgaljene želje
so poletele v nebo.
78.
Ljubi me,
kot bi ljubil
razlito črnilo,
v nizu spoznanj
ni nič popolno
in nič minljivo,
svoje okruške srca
vežem z lepilom,
glasba igra,
mi čutnost zaziblje
duha v izobilje.
79.
Konec poletja
in cvetja in iluzij,
voda v potoku
je odtekla preko
mojih dlani,
barve v očeh
so bile le nasmeh
za zrcalo,
daritev srca,
počena struna
na starem brenkalu.
80.
Z glavnikom razčešem
kuštrave sanje
in jih na kratko pristrižem,
z dlanmi zajamem
drobcene kamne
in si jih shranim
v steklene kozarce
in ko bo zima
trdela obraze,
bom s pisanim kamnom
mehčala poteze.
81.
Zgovorna tišina
utripa skozi noč,
utrujeni veter
neti prepih,
s fotografije
vame cvetijo
smejoče oči,
čas je obstal
in nemo strmi.
82.
Z dobrohotno
nitko misli
v šop poveži
cvetje sanj,
hrepenenje se utaplja v boli
severnih vetrov.
V daljo seže piš
vsakdanjih jutranjih spoznanj,
v zemljo leže um večera
in modrost, ki nima kam.
83.
Ne objemaj breze,
ki je ne poznaš,
da ji črnih rok
ne umažeš polt,
zmečkano jutro
nepozabljene noči
mi z nasmehom
bledim gleda v oči.
V meni joka
zapečaten dan,
ki ne bo nikoli odposlan.
84.
Na belo platno jadra
razprem svoje telo,
galeb mi kane v oko,
Jonatan se mi podpiše
nad vhod moje hiše
in preko strnišč in
ulic, polj in smetišč
me pesem njegova
vodi kot klic,
svojo bit mi vliva v kri,
svoj let mi posodi,
ko sem na dnu
in ko mi je najbolj težko,
mi z neba v roko
pade njegovo modro pero.
85.
Telo upogibam
v smeri koraka,
v zibeli zibljem
lučko somraka,
poglede vrtinčim
na jezersko dno,
dotike kopičim
na nočno nebo,
v notranjost sebe
pokleknem na prag,
vsega, kar je
in mi češe lase.
86.
Praprotno nedeljo
si narišem
na obraz,
kolo urokov
se iztiri v prazen čas,
v stenah skal
so srage kapelj,
v mojih čevljih
kamenčki usode,
ki vnemarno čezme plezajo
obešajoč se preko rame.
87.
Premaknem
robove lastnih meja
v razsežnost dojemanja
uokvirjenih biti,
z besedo izkopljem
gomolje sveta
in jih zakotalim
v strugo brez reke,
vdihnem srce,
nočem z nožem
zarezati v kruh,
nagnem se v čas,
ponudim mu roko,
s prstanom zlatim
mi zaokroži dušo.
88.
Izluščim ostenje
tolažbe izza
belih zaves,
čevlji so zloščeni
pražnje,
molk govori,
v kozarce vložene
besede čakajo
zimskih noči,
listje odpadlo
pod snegom
mokro trohni.
89.
Grobarji so
že pokopali,
kar se izvedeti ne sme
in na grobove posejali
rože pisane,
jaz pa ne pozabim
belih sten in belih rjuh,
belih rok oči otrok,
ki so ugašale stisnjene v kot.
90.
Razmočen svet pohlepa
mi svobodo odvzema,
a sredi močvare
imam prgišče trave
in v njem svoj jaz,
ki kakor plaz
nanaša neme plasti
na površje utvare
in v vsem sem gibka in sipka,
ko čez me lije mivka
v kotanje in špranje,
v grape in jame,
da na površje dviguje
gladine z globine,
da nič ne zavrže, nič ne prikrije.
91.
Na krožnik si je
položila
utrip nekega dneva
in se najedla
in se nato
na ves glas zasmejala,
kako grenka je bila
njena večerja,
nato je v solzah
zaspala zaradi
nesrečnega konca
nekega filma.
92.
Peruti zložim
ob telo
in zaspim v dno,
šipe, ki so bile
prej čiste,
zdaj prekriva
sloj prahu,
v temi, ki je temna,
je še temnejša moja luč,
v puščavi, v daljavi
je ostal moj ključ.
93.
Prepognem platno
misli
v prt namizni,
v kozarce si natočim
senco
in golo žejna
in vsa opita
ležem v val prepiha
in v vrtincu sem kot biser
bosonogi smisel.
94.
Nikar ne hodi
k meni spat,
če ne maraš
z mano
zlagati rjuh,
rjuhe so kot
cvetni vrt,
če med nje ležem,
v njih pustim
svoje srčno seme
in ko v tvojih
rokah vzbrsti,
hočem s tabo
božati cvetove.
95.
Vdihnem tišino,
na koruzna tla
se trga dež,
v krog izproženo
norost
se z dolgimi koraki
plazi čas,
slečena radost
v utripu nihajev
sončničnih smehljajev
se v mojo smer nagiba.
96.
Ptice imam
v očeh
in z njimi letim
skozi dlani,
le neskončje vsega
je meja sveta,
v satju neba
je prostor za dva,
v drevesu drevo,
v telesu telo,
v tlaku sledi
mojih čudi.
97.
Tvoj korak
v meni riše pot,
nebo je oblo,
na njem pa mesec
kakor hleb,
z njega si odtrgam
košček sanj,
zame, zate,
in za najin
cvetni dan.
98.
V šepetanje, v šelestenje,
v brbotanje, v kovanje,
v iskanje, v darovanje
svilenega sija
rojenega dneva
belih spoznanj
stopim rojena
v lastno dlan
preko podrtega debla
obstoječih stanj
in zapojem v telo
tisto pesem o sebi,
ki orje tako,
da so njive odprte,
da so žene težke,
da skozi veter poletni
prihaja obljuba na
sneg zimski,
z mislijo v modrem,
ko ležem spet v vodo,
bo v rožah ledenih
vse drugače cvetelo.