A si ti kaj moja
I.
A si ti kaj moja,
ali si samo,
ker moraš biti,
kogarkoli?
II.
Od zahoda sem letijo
jutrišnji golobi,
na vzhodu stražijo
ujeto zarjo
le na svoji strani
in na nebu,
ki je kakor ti
vsem na voljo,
krokarji vreščijo
otipljivost slutenj,
ki bežijo mimo
znanih javnih hiš.
Pod njimi zevajo
na stežaj odprta
vrata zaklonišč,
da bo za vse
zadosti zraka,
ko bo čez ljudi zapah.
III.
Na obrobju plemenitih
je dovolj prostora za boga,
siromašna žrela zažarijo
z belo rožo v roki,
le ko pride rojstvo
ali vstane tiha smrt.
V popolnosti izpolnjen
duh zavesti blodi
v zverinjaku odtujenih spak,
nič ne ve, kam breme nesti,
ko ni drugega kot noč in dan.
Krog in krog črnina,
znotraj pa ječi in brenka
tenka nitka, bilka uma.
Posvojiti ali prepustiti,
posvetiti ali zagrešiti
mah in žamet, kri in kamen.
IV.
Nič ni videti
in nič prezreti,
le misliti se da
do bolečin
in naposled v boli
izblazneti v sebi
za pokoro jalovih idej.
Vsepovsod prižgane sveče
in priprošnja k nebu
koprnečih lučk,
so kot žalostinka,
ki pojenja, izzveni,
bila je in je ni.
V.
V pravljicah za male
in velikim za spomin
v kraljevih spisih
je mogoče brati,
da ni nikoli nič zaman,
da še nič za nič ne biva,
da ima vsaka bilka trave
svojo polt in v luni
vsaka svoje ogledalo.
Tako iz vsake pesmi,
kdor iz sebe sliši,
zmore najti mrve žita,
drobec moke, kal pšenice
in z vsake misli
se da odlomiti
skorjo kruha zase.
VI.
Zatorej,
ko boš golorok porok
za planetarno spravo,
prej, ko se boš česa lotil,
spomni se prerok
in vprašaj svojo
sveto, ljubo, drago...
A si ti kaj moja,
ali si samo,
ker moraš biti
kogarkoli?
Že videno
Ta dobra volja
brez vzroka
in še bolj brez pomena
je jalovo seme
dušebrižnih ljudi
pa ironija
bivanja v sreči
sprijaznjenih z vsem.
Je že kaj drugače
ali še zaudarja
iz pritličja
renoviranih hiš?
Od tržnice do prižnice
je le korak,
na sejmu se dobro prodaja
vse, kar gre v denar.
Spokojnost in dobrohotnost
vsega v vsem
ali kako dopadljiva zna biti
omejenost razuma dobrih in zlih
vzhodno od raja.